Žiga Sajovic

Živeti po vzorcu mnenj ostalih, ni nič drugega kot suženjstvo.

Vzorci našega obnašanja temeljijo na zakonih kvantne fizike in mehanike. Eden izmed njih nam priča, da če nečesa ne poznaš to v vesolju ne obstaja, takoj ko to stvar spoznaš, dobi svoj bit v vesolju. Vsako živo bitje živi v lastnem vesolju, česar se bom lotil drugič.

Zatorej lahko z fiziko na svoji strani trdim, da sta ujetništvo ter svoboda stvar mentalitete. Nihče te ne more prisiliti v ujetništvo, niti v svobodo, z izjemo samega sebe. Slaba vest je orožje, ki ga soljudje uporabljajo za odvzem tvoje svobode. Slaba vest ni nič drugega, kot vzorec obnašanja, ki ni univerzalen, ampak le umeten vzorec behaveorizma, ki nam ga poskušajo starši vsiliti preko vzgoje(ubogi starši niso ničersar krivi saj so tudi sami žrtve; začaran krog). Zgolj s slabo vestjo ti je lahko odvzeta svoboda. Temu smo priča vsak dan, v okolici in v literaturi(Raskolnikov, Poliklep, tvoj sosed itd.). Kaj sploh je zločin? Zločin je dejanje, katerega posledica je odvzem svobode; slaba vest. Torej:

dejanje=zločin<=> dejanje=> slaba vest,

iz česar se sklepa, da slaba vest stoji za ujetništvom. Če ti dejanje povzroči slabo vest, je to deanje zločin, ne glede na to kako nežno je, ali kako pravosodni sistem gleda nanj. Zločinu pa vsekakor sledi ujetništvo, in ne zavisi od tega ali te dolga roka pravosodnega sistema ujame. Če ti je dejanje povzročilo slabo vest, boš ujetnik svoje vesti, ne glede na to, ali sledi kazen ali ne. Po drugi strani pa je dejanje lahko še tako kruto in navzkriž s pravosodnim sistemom, to dejanje ni zločin, če ti je prineslo zadovoljstvo in od slabe vesti ni ne duha ne sluha. V svojem vesolju boš ostal svoboden, ne glede na to, ali te kaznujejo za dejanje ali ne. Ostajaš svoboden.

Dejanje, ki ne nosi slabe vesti vršilcu, ni zločin; je dejanje svobodnega človeka, ki bo to tudi ostal.

Ljudje venomer točijo solze, rekoč, da ničesar ne dosežejo. Ne zavedajo se da je prvi korak, da si cilj zastaviš. Po drugi strani pa je res, da z brezciljnim življenjem ne boš nikoli razočaran. Vsaka stvar je obsojena na konec, kakor dobi začetek, ampak v koncih uživam. Nič ni lepšega kot konec filma, ki se je vlekel v neskončnost. Venomer zgolj sanjajo, sanj pa nikoli ne uresničijo. Uresniči vsaj življenje, če sanj ne zmoreš. Tisti, ki sanjajo so lenuhi. Zakaj? Namesto, da bi z znanjem jadrali skozi življenje in zahtevali uspeh, raje spijo in sanjajo; lenarijo. Osebno ne sanjam, sanje so nekaj kar si želiš, a nimaš poguma, da bi se potegoval za predmet svojega poželenja. Zatorej, le sanjajte dragi soljudje, tako bo več ciljev v resničnem življenju po katerih bom lahko posegel jaz.

Točno vem kaj je na drugi strani tunela in svetle luči; vsako rojstvo se začne s potjo skozi temen tunel dokler ne ugledaš luči na drugi strani in vstopiš vanjo. Fasciniran sem nad smrtjo, je univerzalna. Redke nas na drugi strani tunela čaka življenje, smrt pa čaka prav vse. Prav tako kot produktiven dan prinese prijeten spanec, prinese produktivno življenje prijetno smrt. Smrti ne trkam na vrata, pozvonim ji na zvonec in stečem umetnosti v objem. V umetnosti celo smrt uživa in pozabi na službo. V življenju obstajajo hujše stvari kot je smrt, ste kdaj gledali slovenske ‘zabavne oddaje’? Potem veste o čem govorim.

Življenje je spolno prenosljiva bolezen, rodiš se iz užitka, zakaj torej ne bi še umrl z užitkom in nasmeškom na obrazu. Večina jih pač ne bo, ker so leni in ne cenijo umetnosti.

V peščeno uro je stekel
pepel vseh mrtvih staršev
in ko pepel izgine bom lahko rešitev le zase iskat šel.
Jaz sem maček ki pleza v krošnjo nad vse kar je pošteno
kjer goltam svetlobo in po ljudeh serjem temo.
In vem da grem v pozabo vendar te vabim s sabo
na potovanje po domišlji, brez karte; na egoštop. Stop!
Ko se stemni plavam s spomini na dni teka s tvojim srcem v svoji dlani in uživam.
(V čem uživaš?)
Uživam v svobodni ljubezni in cvetica je zrasla skoraj dovolj da jo poljubim,
spoznala bo svojega princa.
Sem Stephen Hawking z velikim pokom v svojih prsih,
peživljam čas z namišljenim prijatlom; serijskim morilcem vseh ostalih.
Ti si spoznanje s srečanjem brezzobca in zobne miške
da ima življenje čudovite osebe, ki so zanj nedosegljive, žal.
Zato se ljudem žrtvujem zgolj z bratom dvojčkom, ki je mazohist
ne obsojaj, ker isto je z Jezusom in bogom; moj duh je čist.
Vsake toliko jo ljubim a sovražim priznat to dejstvo
ker umakne urok iznad spečih melanholikov
s sanjami o Merlinu, ki jih reši depresivnih okov
tako, da verige utopi v vinu.
Kanibaliziral sem kekca, povabil Pehto zmenek,
pojedel drobtine Janka in metke, dal zlati ribici trnek v zajtrk.
Hodil z resnico prek Ostržkovega nosa
in zaspal na smrtni postelji pokrit z mrtvaškim prtom Jezusa.
Življenje ni kurba, življenje je feministka
večkrat zlorabljena v otroštvu, ki ti zdaj ne da več nog narazen. (Stiska!)
Je božič s prazno nogavico,
mogoče zato ker si mali princ, ki nima jajc da bi udomačil lisico.
Kaj je počel bog pred stvarjenjem vesolja?
Je gradil pekel za ljudi, ki postavljamo takša vprašanja?
Na samotni otok bi vzel : njo, rešilni čoln in sekiro
s katero bi razkosal čoln in ostal tam z njo za vedno.
Prepustim ji ves zrak(naj diha!), tako mi daje umetno dihanje
(Že od nekdaj živim v egocentričnem sistemu…)
Emo dekleta fafajo japoncem; strup je v majhnih stekleničkah
za večerjo bom imel steklo, ker sem jih izval, da jo pojem, če iz nje izpijejo strup.

Misliš, da bodo dvomi utihnili, če jih prekričiš z glasnim ‘Ne’? Bojim se, da ne. Dvomi trepetajo pred iskreno povezanostjo dveh teles, pred tako imenovano ‘komunikacijo’. Besede so izvir nesporazumov, toda tvoje besede so izvir reke sreče, v kateri si me naucila plavati. Sanjam o letenju, a ne lebdim, z dnevom se približujejo tla. Dokler tišine ne pretrga krik:”Cvetica ujami me!”, krila so mi odvzeli, sedaj sem odvisen od tvojega objema. Si speča princesa, ki me objameš zgolj če ti preko poljuba povem, da je čas, da se zbudiš in narediš prostor na postelji pod odejo še zame.

Ne žalujem za ljudmi,
ne žalujem za delci, ki sem jih umoril v njih,
sem princ teme na prestolu trupel astronavtov;
to je najino vesolje.
Pri poljubu te grizem, da okusim
kakšnega okusa je vesolje.
Za svet ljudi sem zlo ,
pošiljajo astronavte da raziskujejo evolucijo zla,
astronavti, ki posiljujejo čustva do točke kjer seks boli,
so mulci s penisi v pesku, kričoc:
”Jebeš svet!”, ker nimajo cvetice.
Ti cvetica si zame najlepša zaradi časa,
ki ga vlagava drug v drugega,
brez vseh nepotrebnih uprašanj,
odgovori pridejo sčasoma in so že od nekdaj tu.
Ne potrebuješ priznanj, da bi vedela,
da si osrčje mojega vesolja,
vse kar potrebuješ za to, je ogledalo.
Zame si knjiga, ki se bere sama,
z neskončno stranmi,
tako najini zvezi ni nikoli konca.
Življenje ni krivo, da sem te spoznal,
ti si kriva, da mi ga je vesolje dalo.
Ljudje pravijo da sem zlo in da nimam srca,
imajo prav. A srca ne potrebujem;
tvoje srce bije zame.

…in tako je Črni mož odvzel nedolžnost čistemu blog-u in mu z metanjem blata v vse kar leze in gre umazal sprane možgane…

Tako, himen blog-a je prebit, posledično tudi led in ker me je mati učila da si oseba kateri odvzamem nedolžnost zasluži vsaj, da me spozna, bom v prvi objavi predstavil svoj bit.

Sem bitje tihe narave, imam veliko za povedati a raje pišem, ljudje ne znajo več poslušati. Pravijo ne govori o dnevu pred nočjo, torej je pogovor z njimi čez dan avtomatično obsojen na propad, ponoči pa ne morejo poslušati, ker spijo. Priznam tudi sam ne poslušam, ljudje mi povečini enostavno niso zanimivi, ponudim jim lahko zgolj prezir, izjeme sicer obstajajo, a te le potrjujejo pravilo. Kar pa ne velja za glasbo, uživam ob glasbi, preferiram opero, simfonije, fuge ipd. najraje v živi izvedbi. Tudi slikanje in skiciranje mi nista tuja, rad vržem oko na dobro sliko, redno zahajam v galerije ter na razstave. Tudi sam ustvarjam, rišem in pišem(prozo, poezijo in glasbo). Kaj mi je storiti, umetnost imam pač rad. Pogosto zaidem v gozd, sedaj sam odkar mi je sosed zastrupil psa(Artos;doberman). Ne zamerim mu, je pač tipičen Slovenec.

Jaz in Artos v rosnem obdobju.